... malo zgodovine

Prve pisave (prapisave) so imele simbolni in pojmovni pomen, ki se je omejeval na skromen besedni zaklad in funkcija uporabe te pisave je bila samo v zapisovanju podatkov določenih količin davčnih obveznosti, količine pridelkov, značilnosti naravnih nesreč, ipd. Ko so ljudje spoznali, kako koristna in uporabna je pisava, so jo izpopolnili tudi za uporabo in namen komuniciranja ter zapisovanja pomembnih misli, literarnih del, državnih ukazov, zakonikov in še mnogo ostalih potrebnih stvari, ki so pomembno vplivale na razvoj kulture in znanosti v posamezni skupnosti. Pisava je morala zato iz svojega simbolnega, slikovnega in pojmovnega pomena preiti v način zapisovanja glasovno - abecednih znakov, kar je seveda omogočilo, da je pisava postala popolnejše sredstvo zapisovanja.

Razvoj naše pisave sega daleč nazaj in pisava, ki jo uporabljamo sedaj, se je razvila iz egipčanske hieratične kurzive, ki je po posredovanju Feničanov prišla h Grkom, nato k Rimljanom in od teh h Germanom, od teh pa smo jo navsezadnje prevzeli tudi mi. Vsekakor je bilo od »prapisave« pa do oblike latinice, ki jo uporabljamo v Sloveniji, veliko vmesnih stopenj in potrebna je bila dolga razvojna pot.

Z nastankom civilizacij je začel nastajati tudi pravni sistem in zelo zgodaj so se pojavila zakonska določila, ki so varovala pomembne dokumente pred ponarejanjem. Že v antičnem Rimu ter pravni ureditvi takratne družbe je obstajala odredba, ki je jasno zahtevala: »Če se pojavi dvom o originalnosti kakšnega dokumenta, je potrebno takoj začeti ostro preiskavo, v kateri je treba dokazati ujemanje rokopisa s pričami, primerjanjem rokopisa in drugimi dokaznimi sredstvi«. Ta problematika je omenjena tudi v nekaterih drugih zapisih tedanjega časa, kar vsekakor kaže da je bilo ponaredb razmeroma veliko, saj je bilo to področje potrebno urediti z zakonskimi določili. Koristoljubne strasti ponarejevalcev so nezadržne in tudi stroge kazni niso zadrževale izvajanje te dejavnosti. Znanje pisanja je bilo v tem zgodnjem obdobju sicer dostopno samo redkim ljudem in osebe, ki so ponarejevale rokopis, kakor tudi osebe, ki so jih odkrivale, so bile v bolj ozkem krogu tistih ljudi, ki so sploh znali pisati, zato je bil ozek tudi izbor možnih kandidatov, ki bi lahko ponaredili rokopis in je verjetno olajševal delo tedanjih preiskovalcev, ki to pravzaprav sploh niso bili.

Ponarejanje podpisov in rokopisov, tudi celih literarnih in znanstvenih del je doživelo velik razmah v srednjem veku, ko je postala kultura branja in pisanja že bolj razširjena, pisava in pisalni pripomočki pa so bili že razmeroma dobro izpopolnjeni. Pravna in ekonomska urejenost družbe v srednjem veku je omogočala nastanek velikega števila različnih dokumentov, tako da se je povečala tudi možnost pridobivanja različnih koristi (menice, oporoke, prepustnice, davčne pristojbine, dokumenti vseh vrst). Število poneverb se je povečalo in tako je že v srednjem veku nastala velika potreba po strokovnem preverjanju ujemanja rokopisov. V tem času je nastala tudi posebna znanost o proučevanju starih pisav (paleografija), saj je bilo različnih pisav v tedanjem času že zelo veliko, deloma pa je ta znanost pomagala »izvedencem« tedanjega časa pri medsebojnem primerjanju rokopisov. S primerjavo rokopisov so se v tem času ukvarjali že dokaj šolani ljudje (duhovniki, pravniki, učitelji), toda poleg njih so to dejavnost še vedno opravljali ljudje, ki so samo dobro obvladovali pisanje (pisarji, ipd.).

Da samo nekoliko boljša pismenost takratnih »izvedencev« ni dovolj za zanesljivo delo pri ugotavljanju ujemanja rokopisa, so najprej spoznali v Franciji, kjer so na področju grafologije najbolj napredovali. Že leta 1570 je bilo v Franciji ustanovljeno Združenje izvedencev za verifikacijo rokopisa na dokumentih. Član tega združenja je bilo mogoče postati po opravljenem strokovnem izpitu s tega področja in prisegi, ki je zavezovala k vestnemu in poštenemu delu. S tem je član omenjenega združenja pridobil tudi strokovni naziv - izvedenec za verificiranje rokopisov na dokumentih, kar je omogočalo opravljanje dela pri ugotavljanju ujemanja rokopisov na dokumentih, ki so bili sporni – dvomljivi. Vsak član tega združenja je dobil tudi ustrezno diplomo, ki jo je podelil pravosodni minister, kar dokazuje, kako pomembna je bilo v tem času identifikacija - ujemanje lastnoročnosti rokopisov na dokumentih. Na ukaz francoskega vladarja Louisa XV. je dobilo Združenje izvedencev za verificiranje rokopisa na dokumentih, stopnjo in naziv Kraljevske akademije grafologije . V 17. stoletju je nastala na področju grafologije tudi prva literatura, ki so jo pisali Francois DemelIe 1609, Camillo Baldo 1622, Jacques Raveneau 1666, ki so napisali prva najpomembnejša dela tedanjega časa s tega področja in so bila zelo dolgo v uporabi. V to obdobje segajo tudi začetki karakterološke grafologije, saj je del literature tedanjega časa obravnaval tudi spoznanja s tega področja, šele nekoliko kasneje pa je začela izhajati literatura, ki je popolnoma samostojno obravnavala karakterološko grafologijo. Proti koncu 18. stoletja je bila omenjena Kraljevska akademija grafologije razpuščena in zaradi tega sta na področju ugotavljanja ujemanja rokopisov oziroma strokovnosti opravljanja tega dela sledila rahel zastoj in nazadovanje. V začetku 20. stoletja se je začela velika gospodarska rast, ki jo je omogočal velik tehnološki napredek na vseh področjih, pokazala se je potreba po številnih šolanih strokovnjakih in tako se je razvil širši šolski sistem in sčasoma je v tem obdobju nastala tudi močna potreba po šolanih strokovnjakih za področje ugotavljanja ujemanja rokopisov, saj je število ponaredb začelo naraščati. Število dokumentov, ki so se uporabljali v splošnem poslovanju, se je povečalo, število ljudi, ki so dobro obvladovali branje in pisanje, se je zaradi razširjenega šolskega sistema ravno tako izredno povečalo, tako da je nastal velik krog morebitnih ponarejevalcev, kar je še dodatno poudarjalo potrebo po strokovnosti. Nastala je stalna potreba po izobraževanju strokovnjakov za ugotavljanje ujemanja rokopisa ter uvajanje njihovega dela na številna področja, kjer je bilo preverjanje ujemanja rokopisa potrebno (banke, sodišča, policija, itn.).