Standardi in viri dokazov

Obstajata dve vrsti standardov, pomembnih za preiskavo in sicer zahtevani in zbrani

Zbrani so tisti, ki že obstojajo ali pri odvetniku ali pri preiskovalcu. To so lahko pisma, čeki, dobavnice, dokumenti vseh pravnih oblik in podobno. Zahtevani pa so tisti, ki se jih zahteva za dosego večjih verjetnosti izvidov.

Sprejeti priporočeni standardi

Pravilnik s priporočenimi standardi temelji na člankih, ki so bili natisnjeni v North Carolini, na Akademiji za odvetnike v 3. Četrtletju leta 1988. V tem času so bile narejene nekatere spremembe tako v besedilu kot obliki. Namreč v primerih, ko gre za sporne (dvomljive) dokumente, lahko odvetniki sprejmejo določene ukrepe, da zagotovijo s strani preiskovalca temeljitost, redoslednost in nenazadnje trdno dokazljivo argumentiranost vseh potrebnih preiskanih materialov. Preiskovalec dokumentov in rokopisov je namreč vključen redno v postopek v primerih, ko gre za sum okoriščanja ali s podpisom, ali rokopisom, čekom ... Primeri tako vključujejo primerjavo rokopisov, pisalnih strojev, fizičnih sprememb na dokumentih in ostale variacije na to temo. Nekateri dokumenti so lahko podvrženi celo kemični preiskavi, vendar se v večini primerov osredotoča na fizično in mehansko testiranje, ker le-to ne poškoduje dokumentov. Najpomembnejši dejavnik pri preiskavi pa je vsekakor kvaliteta vzorcev (nesporni dokumenti v primerjavi s spornimi). Tudi kakovost spornega dokumenta je pomembna, vendar tu ni izbire oz. vpliva, ker je podan tak kot je. S svojo kakovostjo seveda opredeljuje oz. postavlja meje standardov in možnosti znotraj njih.

Kako se pridobi zbrane dokumente? Najboljši standardi so tisti, ki so najbolj natančen posnetek tako časa, okoliščin, materiala in tudi vsebine spornega dokumenta. To je še posebej pomembno v primerih bolezni, smrti, nesreče, duševnega neravnovesja, zasvojenosti oziroma karkoli podobnega, kar bi lahko povzročilo dramatične vedenjske spremembe. Vse je pomembno in pod podobnimi pogoji poizkušam pridobiti primerjalne dokumente. Prav tako je pomembno ali je sporni dokument, ček, A4 list, potni list, pravna oblika ... Ali je pisano na prazen papir, črtast papir, podložen papir, karton ... Je dokument spisan z grafitnim, kemičnim, keramičnim svinčnikom, flomastrom ali nalivnim peresom ... Na koncu je vedno pomembna tudi vsebina. Pri njej je potrebno posvetiti pozornost na standarde kombinacije tako črk kot besed, delež izrazov, številk ... Ko zahtevam primerjalni dokument sem pozorna tudi na vključitev podobne ali celo enake vsebine. Seveda obstaja način za pridobitev standardov. V primeru rokopisa mora biti za primerjavo besedilo narekovano in ne prepisano. Pred zahtevo zberem vse potrebne materiale (papir in obrazec, pisalo, svetloba ...) in besedilo. Oseba, katera bo podala primerjalni rokopis, lahko uporabi svoje prinešeno pisalo. Vendar ga uporabi le za prvi vzorec. Pustiti je potrebno, da oseba napiše najprej nekaj v prosti obliki, pač po želji zato, da se sprosti. Pri pisanju, črkovanju ali postavljanju ločil ne nudim pomoči. Vsak vzorec mora biti datiran in podpisan. Takega vzamem in ga odmaknem iz vidnega polja osebe, ki daje zahtevani vzorec. Nato se malo pogovarjam in ponovno zaprosim za nov vzorec. To je tudi primeren čas za zamenjavo kvalitete papirja in pisala. V drugo se narekuje nekoliko hitreje. Lahko je potrebnih več ponovitev ali pa tudi ne. Če me zanimajo samo podpisi, pred odvzemom vzorca pripravim več oblik praznega papirja ali s postavitvijo enako kot v spornih dokumentih. Stolpec podpisov na enem listu papirja je sicer lahko koristen, če se pojavi v povezavi z drugimi vrstami standardov. Zakaj? V stolpcu desetih podpisov pisec poizkuša napisati podpise na način, da so si čim bolj podobni, da bi izpadlo kot deset kopij. Koristneje je, da se na en list pisec podpiše le enkrat, podpisani listi pa se sproti odmikajo pogledu pisca. V odvisnosti od spornih dokumentov je lahko pomembna tudi zahteva za pisanje z naklonom ali tiskani obliki. Obstaja primer, ko se je od pisca, ki sicer piše z desno roko, zahtevalo, da piše z levo roko. Torej število vzorcev se pred preiskavo resnično ne da določiti in kaj lahko se zgodi, da ob ustvarjanju evidence preiskovalec ločenih pimerjalnih rokopisov med samim odvzemom ustavi ali povečuje število primerkov.