Gibanje pri pisanju

Mišični premiki, vključeni v pisalni obliki, so pod neposrednim vplivom centralnega živčnega sistema. Oblika nastalega gibanja pisanja je dodatno spremenjena s prožno sestavljeno koordinacijsko strukturo dlani, roke, rame. In vse sledi načelom dinamičnih sistemov nas samih. Posebne oblike pisanja (usta, noge, roke, pregib v komolcu), so nepomembne, če organi delujejo normalno in so že prilagojeni za svojo funkcijo. Zakaj? Kot že rečeno, ne pišemo z roko (to je samo eden izmed »primernih« organov), temveč pod neposrednim vplivom centralnega živčnega sistema. Nevrofiziološki mehanizmi, ki prispevajo k pisalnemu gibanju so povezani s pogoji v centralnem živčnem sistemu in se spreminjajo v skladu z njimi. Pisalne poteze zato odražajo tako prehodne, kot dolgoročne spremembe v centralnem živčnem sistemu, kot so Parkinsonova bolezen, uporaba alkohola, drog ... Gibanje in ustrezne ravni mišične napetosti so v pisalnih potezah večinoma zunaj zavestnega nadzora ob upoštevanju ideomotornega učinka. Tako se v pisavi osebe odražajo emocije, duševno stanje, otrdelost mišic in/ali elastičnost ...

Ko pišemo, je naš ego aktiven, vendar ne vedno v enaki meri. Njegova dejavnost se dviga in pada. Na najvišji ravni je na začetku, ko si pisec prizadeva nekaj napisati in pade na najnižjo raven, ko mišična dinamika dobi zagon in je pisanje tekoče, sproščeno. V primeru, da je akcija pisanja težka, otežkočena, pisec uporablja preprostejšo in / ali sproščeno individualno obliko črk.